Tako je videti primerjava velike skupine.

Odprti ljudje so intelektualno radovedni, cenijo umetnost in so občutljivi za lepoto. V primerjavi z zaprtimi ljudmi se običajno bolje zavedajo svojih čustev. Nagibajo se k temu, da razmišljajo in ravnajo individualistično in nekonformistično. Intelektualci običajno dosegajo visoke rezultate pri odprtosti za izkušnje; zato so ta faktor imenovali tudi kultura ali intelekt.

Kljub temu je intelekt verjetno najbolje razumeti kot en vidik odprtosti za izkušnje. Rezultati pri odprtosti za izkušnje so le zmerno povezani z leti izobraževanja in rezultati na standardnih testih inteligentnosti.

Druga značilnost odprtega kognitivnega sloga je zmožnost razmišljanja v simbolih in abstrakcijah, ki so daleč od konkretne izkušnje. Glede na posameznikove specifične intelektualne sposobnosti lahko to simbolno mišljenje privzame obliko matematičnega, logičnega ali geometrijskega razmišljanja, umetniške in metaforične rabe jezika, komponiranja ali izvajanja glasbe ali ene od številnih vizualnih ali uprizoritvenih umetnosti.

Ljudje z nizkimi rezultati pri odprtosti za izkušnje imajo običajno ozke, vsakdanje interese. Preprosto, neposredno in očitno jim je ljubše od zapletenega, dvoumnega in subtilnega. Do umetnosti in znanosti so lahko nezaupljivi ter ju dojemajo kot nerazumljivi ali brez praktične vrednosti. Zaprti ljudje imajo raje domače kot novo; so konservativni in se upirajo spremembam.

Psihologi, ki so pogosto tudi sami odprti za izkušnje, odprtost pogosto predstavljajo kot bolj zdravo ali zrelo. Vendar sta odprti in zaprti slog razmišljanja koristna v različnih okoljih. Intelektualni slog odprte osebe lahko dobro služi profesorju, raziskave pa so pokazale, da je zaprto razmišljanje povezano z boljšo delovno uspešnostjo v policijskem delu, prodaji in številnih storitvenih poklicih.

Impulzi sami po sebi niso slabi; včasih časovna stiska zahteva hitro odločitev in ravnanje po prvem vzgibu je lahko učinkovit odziv. Tudi v času igre, ne dela, je spontano in impulzivno ravnanje lahko zabavno. Impulzivne posameznike lahko drugi dojemajo kot barvite, zabavne za druženje in nekoliko odštekane.

Kljub temu lahko ravnanje po impulzih na več načinov vodi v težave. Nekateri impulzi so antisocialni. Nenadzorovana antisocialna dejanja ne škodijo le drugim članom družbe, temveč lahko povzročijo tudi povračilo tistemu, ki jih je storil. Druga težava impulzivnih dejanj je, da pogosto prinesejo takojšnjo nagrado, a neželene dolgoročne posledice. Primeri vključujejo pretirano druženje, ki pripelje do odpovedi v službi, žaljivko, ki povzroči razpad pomembnega odnosa, ali uživanje drog za užitek, ki sčasoma uničijo zdravje.

Impulzivno vedenje, tudi kadar ni resno uničujoče, znatno zmanjšuje učinkovitost človeka. Impulzivno ravnanje onemogoča premislek o drugih možnih načinih ravnanja, med katerimi bi bili nekateri modrejši od impulzivne izbire. Impulzivnost ljudi tudi zavede s poti pri projektih, ki zahtevajo organizirano zaporedje korakov ali stopenj. Dosežki impulzivne osebe so zato majhni, razpršeni in nedosledni.

Znak inteligentnosti, kar morda ločuje ljudi od zgodnejših oblik življenja, je sposobnost razmišljati o prihodnjih posledicah, preden ravnamo po impulzu. Inteligentno delovanje vključuje premislek o dolgoročnih ciljih, organiziranje in načrtovanje poti do teh ciljev ter vztrajanje pri ciljih kljub kratkotrajnim nasprotnim impulzom. Zamisel, da inteligentnost vključuje nadzor nad impulzi, lepo zajame izraz preudarnost, ki je drugo ime za dimenzijo vestnosti. Preudaren pomeni hkrati moder in previden.

Osebe z visokim rezultatom na lestvici vestnosti drugi dejansko dojemajo kot inteligentne. Prednosti visoke vestnosti so očitne. Vestni posamezniki se izogibajo težavam in dosegajo visoko raven uspeha s premišljenim načrtovanjem in vztrajnostjo. Drugi jih tudi pozitivno vrednotijo kot inteligentne in zanesljive. Po drugi strani so lahko kompulzivni perfekcionisti in deloholiki. Poleg tega lahko izjemno vestne posameznike dojemajo kot toge in dolgočasne.

Nevestne ljudi lahko kritizirajo zaradi nezanesljivosti, pomanjkanja ambicij in nespoštovanja pravil, vendar bodo doživeli veliko kratkotrajnih užitkov in nikoli jih ne bodo označili za toge.

Ekstravertirani ljudje uživajo v družbi ljudi, so polni energije in pogosto doživljajo pozitivna čustva. Običajno so navdušeni, k dejanjem usmerjeni posamezniki, ki na priložnosti za vznemirjenje verjetno odgovorijo z »Da!« ali »Gremo!«. V skupinah radi govorijo, se uveljavljajo in pritegnejo pozornost nase.

Introvertiranim ljudem manjkajo živahnost, energija in raven aktivnosti ekstravertiranih. Običajno so tihi, umirjeni, premišljeni in odmaknjeni od družabnega sveta. Njihove manjše družabne vpetosti ne smemo razumeti kot sramežljivost ali depresijo; introvertirana oseba preprosto potrebuje manj spodbud kot ekstravertirana in je raje sama.

Neodvisnost in zadržanost introvertiranih ljudi drugi včasih napačno razumejo kot neprijaznost ali vzvišenost. V resnici introvertirana oseba z visokim rezultatom pri sprejemljivosti ne bo iskala družbe drugih, bo pa zelo prijetna, ko se ji kdo približa.

Zato so obzirni, prijazni, radodarni, ustrežljivi in pripravljeni uskladiti svoje interese z interesi drugih. Sprejemljivi ljudje imajo tudi optimističen pogled na človeško naravo. Verjamejo, da so ljudje v osnovi pošteni, spodobni in vredni zaupanja.

Nesprejemljivi posamezniki postavljajo lastni interes pred dobro razumevanje z drugimi. Praviloma jim ni mar za dobrobit drugih, zato se verjetno ne bodo potrudili za druge ljudi. Včasih jih skepsa do motivov drugih naredi sumničave, neprijazne in nesodelovalne.

Sprejemljivost je očitno koristna za pridobivanje in ohranjanje priljubljenosti. Sprejemljivi ljudje so bolj priljubljeni kot nesprejemljivi. Po drugi strani sprejemljivost ni koristna v situacijah, ki zahtevajo trde ali povsem objektivne odločitve. Nesprejemljivi ljudje so lahko odlični znanstveniki, kritiki ali vojaki.

Freud je izraz nevroza prvotno uporabil za opis stanja, za katero so značilni duševna stiska, čustveno trpljenje in nezmožnost učinkovitega spoprijemanja z običajnimi zahtevami življenja. Menil je, da vsakdo kaže nekaj znakov nevroze, a da se razlikujemo po stopnji trpljenja in po specifičnih simptomih stiske. Danes nevroticizem pomeni nagnjenost k doživljanju negativnih čustev.

Tisti z visokim rezultatom pri nevroticizmu lahko doživljajo predvsem eno specifično negativno čustvo, kot je tesnoba, jeza ali potrtost, a verjetno doživljajo več teh čustev.

Ljudje z visokim nevroticizmom so čustveno odzivni. Čustveno se odzivajo na dogodke, ki večine ljudi ne bi prizadeli, in njihovi odzivi so običajno močnejši od običajnih. Bolj verjetno bodo vsakdanje situacije razumeli kot grožnjo, manjše nevšečnosti pa kot brezupno težke.

Njihovi negativni čustveni odzivi običajno vztrajajo nenavadno dolgo, kar pomeni, da so pogosto slabe volje. Te težave z uravnavanjem čustev lahko zmanjšajo sposobnost nevrotične osebe, da jasno razmišlja, sprejema odločitve in se učinkovito spoprijema s stresom.